Prosti spis

Bil sem tako bolan, bled in Bohinj, da nisem mogel ne brat ne sestra in sem padel vznak in semafor. Šel sem v posteljo, zaspal in začel sanjati, da sem se povzpel na Šmarno goro. Dol sem se spustil z zmajem, junijem in julijem. Na vso srečo pristanem v puščavi. Takrat me pa obkrožijo levi in nato še desni. Hvala Bogu, vidim tam en terenec Nivo, vrt in travnik. Sedem noter, osem ven in se odpeljem v gostilno. Tam naročim kos torte in škorec vina. Natakarju naročim, naj tudi sebi natoči kaj za popit, Dolanc in Kardelj. Družba se je razživela in začeli smo peti in šesti: Marko skače, Jože s koze, Franci pa z delfina. V tistem trenutku vstopi moj boss West in Mild in zavpije name: Izgubili ste delo, Jano in Anteno. Ni mi preostalo drugega kot, da spakiram kufre in se spokam na morje. Upal sem, da mi bodo pomagale pravljične vile, kosa in grablje. Šel sem v Lucijo, Andrejo in Matejo in nabiral školjke, lijake in bideje. Zaradi svoje višine sem pri košarki dobil veliko banan, limon in pomaranč. Še sedaj ne vem, zakaj se po vsem tem moja mama tako sekira, žaga in lopata, pa čeprav je zunaj slana in sladka.